Po več kot treh letih premora zaradi pandemije smo si za krompirjevo 
destinacijo izbrali Finale Ligure (Italija), ki je znana po številnih plezališčih, poteh za gorsko kolesarjenje in se nahaja tik ob Ligurskem morju. Vsi smo že nestrpno pričakovali odhod, preko spleta smo si že ogledali vsa znamenita plezališča – predvsem Grotta dell’Edera in že smo si zamišljali kakšne epske fotografije bomo posneli…
Prišel je petek, 28.10. – dan odhoda. Ob 8.00 uri smo se zbrali na parkirišču na Tržnici na Stari Savi in krenili proti Novi Gorici, kjer smo še zadnjič napolnili rezervoarje s cenejšim gorivom – ja Italija je kar draga…. Hiter skok čez mejo ampk avto in kombi sta šla vsak po drugi poti (navigacija je vsakega peljala drugače). Pot se je za avto rahlo podaljšala, ker smo šli nehote še na ogled Udin (ups :)), na koncu pa smo se le uspeli srečati nekje na postajališču ob avtocesti. Prijetno presenečenje – kava na postajališču 1.50 €, stranišča povsod, kjer smo se ustavili brezplačna, na novo urejena in čista.
Ob 19.00 uri smo prispeli do apartmajev – vmes pa še spoznavali 
pasti italijanskih cest – vespe nimajo omejitev in imajo svoj vozni pas po sredini cestišča, ne glede na smer vožnje… Obvezno še v trgovino in nato je sledila večerja ter izbor plezališča za naslednji dan.
Odločitev je padla, da gremo v Bastionata de Boragni – sektor A, zgleda kar primeren, ocene so super za prvi plezalni dan in spoznavanje s skalo. Navigacija je in hitimo prvim smerem nasproti. U
lice so res ozke in čudni klanci so, prav gotovo niso za nizke avte ali pa velike kombije… Prvo parkirišče je bilo popolnoma zasedeno, zadnji ovinek do tja pa tako oster in strm, da so se gume v prazno vrtele po asfaltu. Nič, tukaj ne bo šlo, smo se odpeljali še malo naprej in našli res super parkirišče, začuda dokaj prosto. Se raztovorimo, vsak poprime še za vrvi in 
sisteme, okvirna navigacija po čudnih navodili v vodničku in že se potimo na poti do sektorja Z (ker izbrani A je bil na drugem koncu). Stopimo v gozd glede na označbe.
Na tem mestu so bile oznake tako zelo učinkovite, da smo iskali skalo kar 45 min. Vsi naveličani in živčni prispemo do ene smeri, ki je bila celo napisana na skali in označena v vodničku. No, tukaj se razpakiramo, pa kar štartamo. Vprašamo nekaj lokalcev, ki so plezal zraven nas, katero smer plezajo in dobimo odgovor, da je precej novih smeri in da tudi oni točno ne vedo kaj plezajo. No njihovo varovanje je bil dokaz zakaj vedno na tečaju za pripravnika izpostavljamo Italijane 🙂 Izberemo smer, ki bi bila vredu in ker ko ima hudič mlade, jih ima veliko, ugotovimo, da nimamo ustrezne dolžine vrvi za izbrano smer. Izberemo 2 drugi in Špela ter Maša se opremljeni podata v prve smeri. Po nekaj obotavljanjih splezata smeri in na koncu odgovorita, da se 
je potrebno povsod prevezati – meni in Tjaši rata kar malo vroče in odgovoriva, da naj glasno govorita kar počneta… Ko prideta nazaj na tla si obe oddahneva in si misliva, dobro, da smo pred odhodom ponovili prevezovanje. V tem dnevu smo plezali 4 smeri z dolžinami 25 in 30 m težavnosti od 6b+ do 7b+; ja lažjih tam ni bilo. Za malico sta dobro poskrbeli Renata in Klavdija, dodatno pomoč pri varovanju pa je nudila Nataša. Pozno zvečer smo se utrujeni vrnili v apartmaje in pojedli večerjo ter se kaj hitro odpravili spat.
Naslednji dan se odpravimo v drugo plezališče, kjer je bilo bolje označeno tudi parkirišče in naj bi bilo precej manj za hoditi. No in prispemo do cerkve, kjer je vse zasedeno in malo naprej tabla za prepovedan promet – a Google nas pelje še naprej 3 km, kjer naj bi bilo tudi parkirišče. Tjaša nekako uspe parkirati kombi, jaz pa sem avto parkirala nekam na pol v gozd ob poti, da je bila še mogoča vožnja mimo. In smo pričeli s hojo do plezališča Le tecchie Monte Sordo. Med hojo navzgor smo videli kar nekaj zanimivih jam in bunkerjev. V
jami ob smeri so bile postavljene jaslice. Izbrale sva res plezališče z lahkimi smeri in to so opazili tudi plezalci – Špela in Maša sta dejali, da to pa sigurno nima takšne ocene, da je preveč lahko, kar so potrdili tudi ostali. Še Liza je samo z levo roko preplezala kar nekaj smeri. V tem plezališču je bilo precej gneče, predvsem nemških turistov, ki so bili zelo neolikani in glasni. Ko vidiš razliko 
med našimi otroci in njihovimi, si rečeš, da imamo s seboj res super otroke. Ta dan je bil namenjen večjemu številu smeri in sicer so jih povprečno vsi splezali okrog 10, težavnosti od 5c do 6b+, dolžine med 15 in 20 m. Tudi tukaj je bila večina sidrišč brez vponke. Zvečer je bil še čas za krst prvih udeležencev priprav – naj ostane skrivnost kakšne so bile naloge 🙂
4. dan je bil namenjen počitku in skoku do obale. Večina se je kopala v morju, ki je imel prijetnih 21°C, kader pa nadzoroval stanje na obali. Po
kopanju smo se odpravili do apartmaja, kjer je sledilo kosilo. Po kosilu so imeli otroci čas za učenje, mi pa čas za popoldansko kavo. Ker je bila noč čarovnic so nam otroci pripravili zelo izvirno hišo strahov oziroma sobo pobega, ki je bila res domiselno narejena in sestavljena iz 3 sob. Za tem so izrazili željo, da tudi kader njim pripravi hišo strahov. Seveda, ni bilo treba dvakrat reči in že smo staknili 
glave, kako jo bomo zagodli otrokom. Kaj vse se je točno dogajalo v mestu pobega naj vam povejo otroci, mislim pa, da nam je res uspelo. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če ne bi imeli zgolj 1,5 ure za pripravo in če nebi že na prvi postaji otroke tako prestrašili, da niso hoteli iz kombija :D. No ampak na koncu je bilo vredno za nagrado.
Po dnevu premora je sledil dan za plezanje, le da nam je vreme le-to preprečilo saj je celo noč in dopoldan deževalo. Napočil je čas za družabne igre, igrali smo se Activity, igre s 
kartami in dan je kaj hitro minil. Po kosilu smo se odpravili na sprehod do
mesta in obale, sprehodili smo se do Gelaterie, kjer je vsak dobil veliko kepico sladoleda – res je bil okusen 🙂 Zvečer je s peko palačink zablestela Iris, ki jih je obračala kar v zraku; palačinke z Nutello so šle kot za med. Po pospravljanju in začetnem pakiranju smo padli v spanec.
Zadnji dan so si otroci nekoliko več časa vzeli za zajtrk tako, da je bilo potem treba pospešeno pakirati in pospraviti apartmaje. Izbrali smo si plezališče blizu avtoceste in krajšim dostopom – Rocca di Perti. Dan smo izkoristili maksimalno, saj smo plezali do 16.00 in splezali skoraj vse smeri v izbranih sektorjih, smeri so bile dolžine 15-30 m in težavnosti 5c-7a. Ko je sonce že počasi zahajalo smo se odpravili do parkirišča, kjer smo imeli obilno malico, se preoblekli in obuli sveže nogavice za dolgo pot proti domu. Obvezno še po gorivo na črpalko, ker je bilo precej cenejše kot na avtocesti.
Vsako uro in pol smo imeli krajši postanek za WC in malico ter menjavo potnikov iz kombija v avto in obratno. Proti koncu poti so otroci že odspali kitico ali dve, nama s Tjašo pa so se tudi že malo poznali vsi prevoženi kilometri in dan v plezališču; 3 popite kave med potjo in malica, ampak je šlo. Ker seveda tudi nazaj ni šlo brez težav, smo dobro uro in pol čakali pred izvozom iz 
avtoceste za Gorico, ker so odstranjevali posledice prometne nesreče. Otroke smo oddali na domačih naslovih in tako sva s Tjašo ob 3.50 oz. 4.30 prispeli domov utrujeni in veseli, da so se priprave srečno končale.
Upam, da so otroci uživali, kar se da in da smo uspeli narediti tudi kakšen korak naprej pri plezanju. Zahvala vsem staršem, ki ste nam zaupali in nam predali vaše otroke v varstvo in kadru: Tjaša kot vodja priprav, Klavdija kot šef kuhinje ter Nataša in Renata za ostalo pomoč in foto utrinke, da smo lahko uspešno izpeljali začrtane priprave.
Ekipa otrok, ki je premagovala plezalne izzive v skali: Špela, Maša, Tinkara, Liza, Iris, Ivana, Sara, Maj in Erazem.
Zahvala tudi podjetju Trias d.o.o., ki nam vedno priskoči na pomoč z ugodno izposojo kombija.
Nadja