NAPOVEDNIK: Gremo na priprave. Ja, kam pa? Gremo nekam na “plastiko”? Ne, telovadnic in slabega zraka imajo že tako dovolj in plezanje v skali, poleg “frišnega” lufta, nudi še veliko več, izpili pridobljeno tehniko. Druženje v naravi, nove smeri, čudoviti razgledi so več kot le trening, je nekaj kar ostane v spominu še dolgo… In tako je padla odločitev, da gremo letos še malo dlje, preko meje na Azurno obalo.
1. dan (27.10.) Dež, veter, rdeči alarm … vse to nas ni ustavilo, da se ne bi odpravili na kar 921 km dolgo pot v deželo baget in maslenih rogljičkov. Na
poti smo prvič v Novi Gorici uzrli sončne žarke, ki so napovedali, da bo preostala pot potekala brez uporabe brisalcev na kombijih. Aja, kombija so nam tudi tokrat v ugoden najem dali v podjetju Trias d.o.o.. Po poti je ves čas šumelo od ovojev za sendviče, do pakiranja za sladkarije, lačni nismo bili – atrakcija na
poti so bili pohančki 🙂 Na vsakih nekaj ur smo se ustavili in pretegnili noge, no slučajno na enem počivališču še napasli oči na ličnem Ferrariju in Porscheju – to pa je bilo nekaj za Maksa in Maja. V poznih večernih urah smo se peljali mimo bleščečega Monaka in tik pred koncem dneva prispeli v apartmajsko naselje. V ekspresnem času smo se razpakirali in popadali v postelje.
2.dan (28.10.) Spanec je bil malo daljši, ker smo enostavno potrebovali polnjenje baterij. Zjutraj je sledil konkreten zajtrk in odhod v prvo plezališče na “oranžnih” skalah.
Na razgledni točki “Point de vue du VAR” smo imeli postanek za slikanje in čudovit pogled na morje ter okoliške griče. Ker pa je prvi dan vedno kot zaklet, smo odšli do plezališča, kjer je prehod do plezališča med sezono lova zaprt in kazen znaša 40 € na osebo. No pa smo se vrnili tik pod razgledno točko in po
par min hoje našli plezališče “La capelle aval”. Pogled na smeri z oceno od 4b do 7b, ime smeri “Drž se na hranē” pa kot nalašč za naše plezalce za uvod v plezanje v skali. Popoldne smo preživeli v tem sektorju. Med plezanjem je bila odprta menza pri Klavdiji in Renati, tako da smo se vmes tudi okrepčali – Maj pravi ,da tako dobrih sendvičev še ni jedel – mogoče je kriva francoska bageta ali pa francoska salama kot pravi Maša, ali pa le to, da so bili tako lačni in je bilo vse še boljšega okusa … kdo bi vedel. Po prihodu domov je sledila nega in čas za učenje. Po večerji malo časa za druženje in razgrajanje ter čas za spanje.
3. dan (29.10.) Ponoči se je ulilo kot iz škafa in tudi zjutraj je še ves čas rosilo. Odločili smo se, da čas za učenje prestavimo na dopoldne, v upanju, da bo po kosilu posijalo sonce in osušilo skalo, saj smo želeli preizkusiti naslednji sektor. Želja je bila uslišana. Oblaki so se sicer vili po nebu, vendar so uspeli zadrževati vso vlago. Odpravili smo se v sektor “Petit canyon” in prvič v življenju so imeli naši plezalci strah v kosteh še preden smo prispeli do izhodišča. Do plezališča se je bilo potrebno “abzajlati”. Panika. Strah.
Ampak po kratkih navodilih smo se pripravili na spust. Nekateri so se smejali, spet drugi pa so z vso pozornostjo gledali kam se spuščajo. Po uspešnem “pristanku” smo se namestil, odkrili avto v nevoznem stanju in plezali do mraka. In to dobesedno, saj je Liza zelo dolgo vztrajala v smeri, tako, da so ji družbo delali že netopirji.
Iz kanjona smo se povzpeli v temi, naredili nekaj fotk in se odpravili do apartmajev. Večer je bil čas za druženje in za tem čas za spanje.
4. dan (30.10.) Napoved za ta dan ni bila preveč obetavna, 100 % možnosti za dež. Pogled v nebo, mogoče pa bo. Tvegamo, najdemo pot in vidimo, da na poti do sektorja potekajo dela. In seveda, ker se nismo zastonj vozili do plezališča se odpravimo naprej. V polomljeni francoščini iz Google translate-a ogovorimo delavce, ki nam prijazno pokimajo, da gremo lahko mimo. Pot zavije takoj na desno in najdemo drug sektor imenovan “Face sud”, ki bi bil tudi primeren. Med tem, ko si ogledujemo smeri v vodničku, močno zagrmi in se zabliska. Nebo oblačno kot do sedaj. Kar naenkrat pa se nebo ožame, dež
pada kot le more. V upanju, da vsaj oprema ostane suha, odpremo zložljive dežnike, razpremo armaflekse, Špela si nadane tudi pelerino, saj je ona edina pripravljena za šov “Premočeni in prestrašeni” :). Stisnemo se v kot in čakamo na ugodno okno, da se odpravimo proti kombiju. Voda po poti lije v potoku, vse je mokro. Po 10 min dež počasi rahlo pojenja, kar hitro izkoristimo in se povzpnemo nazaj do parkirišča. Po prihodu nazaj je bil čas umazanih tal in sušenja opreme po celotni dnevni sobi in na terasi. Nič ne prija bolj kot topel tuš in čaj ter čista oblačila.
Čudežno in povsem nepričakovano se je tako na srečo/nesrečo otrok sprostil čas za učenje. Kljub minimalno negodovanja so se odpravili v sobe, telefone pa odložili v dnevno sobo. Učenju je sledila likovna umetnost v izrezovanju buč, ki so služile kot dekoracija na večernih “plezalskih talentih”. Med talenti smo se dodobra nasmejali, vsebina pa naj bo poznana le udeležencem, da bralcem ne razkrijemo preveč podrobnosti. Talenti so se izmučili in popadali v posteljo.
5. dan (31.10.) V novo jutro so nas pospremili sončni žarki in modro nebo. Napovedoval se je čudovit dan za plezanje. Sektor “Face sud” je bil kot nalašč za nove zmage.
Plezali smo cel dan, na s soncem obsijani skali in z vetrom (konkretnim) v laseh. Padla je prva 7a z imenom L’herbe rouge dolžine 15 m na pogled. Dan je bil maksimalno izkoriščen, saj smo preplezali kar 3 sektorje, v zadnjem so bile tudi smeri dolžine do 40 m, z oceno 6c+ in 6b, ki smo jih uspešno premagali. Na ta
dan nekateri niti niso imeli časa za malico, saj so bili izjemno navdušeni nad smermi in ves čas preživeli v skali. V večernih urah smo se napakirali in odpravili proti domu. Sledila je večerja in priprave na Halloween. V Franciji je praznovanje tega praznika precej obsežnejše kot pri nas in kar nekaj maškar je potrkalo na naša vrata. V dar so dobili nekaj našega – Gorenjka rolade. Najprej so otroci v roku ene ure pripravili hišo strahov, bilo je srhljivo in zabavno. Za tem je sledil vložek kadra, ki je popeljal otroke po kampusu, imeli so naloge in
namige, vmes jih je strašila maska z zelenimi očmi ter “jajček”, kot so ga sami poimenovali. Za nagrado nekaj sladkega za pod zob in dan se je zaključil s spancem.
6. dan (1.11.) Glede na naša pričakovanja je bilo danes spet oblačno. Zajtrk in nato jutranja telovadba na košarkarskem igrišču, kjer so si plezalci ogreli prstke, da zamesijo testo za pico. Danes je bil čas za počitek, saj so bile blazinice kar “zgarbane” od prejšnjega dne. Po kosilu je sledil popoldanski izlet do obalnega mesta Frejus.
Sprehodili smo se skozi obalno mesto in našli Pinocchiota – prava sladoledna poslastica s ceno, primerno za Azurno obalo.
Sicer naj se po obroku ne bi kopal, a so naši plezalci vseeno zbrali pogum in se tako tudi novembra kopali v ne premrzlem morju.
7. dan (2.11.) Aplikacije za vreme so bile skregane z nami in našimi načrti. Za danes je bil napovedan dež in veter. Napoved se je, kljub sicer obetavnemu dopoldnevu, popoldne na žalost tudi uresničila. Uspeli smo odigrati igro nogometa, da smo se vsaj malo premigali. Sledilo je kosilo in čas za učenje, kjer je strokovna komisija preverjala osvojeno znanje in le-to je bilo povprečno zelo dobro. Po večerji so udeleženci prvih priprav doživeli še prijeten krst. Dan smo zaključili z risanjem na spominske majice in zbiranjem podpisov.
8. dan (3.11.) Dan, ko je treba zgodaj vstati in pospraviti za čimprejšnji odhod proti domu, ni bil dekletom nič kaj po godu. Še iz prijetnih sanj so jih prebudile besede “dobro jutro, čas je za pospravljanje in pakiranje”. Pospravili smo apartmaje, no fantje so do 8h imeli že vse
pospravljeno, ker so se veselili obiska Monaka, ki je bil na sporedu med potjo domov. Zaposleni v naselju je pregledal hiške in ugotovil, da smo lepo pospravili in nismo ničesar uničili. V Franciji smo še napolnili rezervoarja za gorivo in že smo bili na poti proti Monaku. Francoska avtocesta je kar zanimiva, precej slaba in na več odsekih je omejitev 110 km/h pa vendar najdražja v primerjavi z našo ali italijansko. Tudi tu smo stali na tropasovnici, kjer smo v daljavi videli zasnežene gore. Počasi smo prispeli do Monaka, kjer je prava mala umetnost najti pravo pot ob številnih malih ulicah in tunelih, ampak nam je uspelo najti izbrano parkirno hišo. Sprehodili smo se mimo razstavnih salonov Ferrarija, Aston Martina, Mercedesa, znamenitega Fairmont zavoja iz Formule 1 do trga pred casinojem Monte Carlo.
Še nekaj slik, sprehod do odtisov nogometašev in pogleda na morje.
Ob pogledu na prihajajočo nevihto smo se hitro podvizali nazaj do garažne hiše, iz katere smo komaj prišli, saj se je šlo na mm :).
Pot proti domu je minila brez večjih zapletov, bil je le manjši zastoj zaradi prometne nesreče pri Gardskem jezeru. Med potjo smo se večkrat ustavili za malico in kavico. Okrog polnoči smo, tako kot pepelka, parkirali kombije in se polni novih vtisov podali v spanec.